Učitelj pride, ko je učenec pripravljen

V enem od mojih prejšnjih objav sem predstavila družino Bajc ( Čudovito popoldne…). S to objavo pa razkrivam kako sta se Barbara in Mark odločila za ogromen korak ter v današnjih časih zapustila redni službi in ustanovila svoj center Complementaris , da lahko z nasveti in pomočjo naravnih načinov zdravljenja pomagata vsem tistim, ki želijo v svoje življenje vnesti pozitivne spremembe.

1.   Kdaj sta se srečala s terapijami naravnega zdravljenja (bioterapijo, refleksoterapijo…) Kako se je vse začelo?

Barbara:

Prvo srečanje z bioenergijo se je zgodilo pred hm, 9 leti, ko sem bila verjetno na najnižji točki svojega življenja in sem vedela, da se moram temeljito spremeniti. Pravijo, da učitelj pride, ko je učenec pripravljen. In takrat sem po dolgem času srečala svojo bivšo sosedo Zlato, za katero sploh nisem vedela, da je zdravilka. To srečanje  je bilo »usodno«. Zlata je bila moja lučka, ki mi je pokazala pot iz ujetih negativnih čustev in me usmerjala pri mojih korenitih spremembah razmišljanja, dojemanja sebe, drugih, ozaveščanjih, osebni rasti…Kmalu sem začela tudi sama čutiti močne energijske pretoke, »testni zajček« je bil moj brat, ki sem mu z bioenergijo precej nepričakovano odpravila bolečino v hrbtu. Ko je brez bolečin ves presrečen vstal in se sklonil, je rekel: »Tamala, pa ti si čarovnica!« Potem pa se je začelo globlje raziskovanje, ker meni ni dovolj, da čutim in vidim rezultat, želela sem tudi razumeti in videti, kaj se v energijskem polju pravzaprav dogaja. Sledila so številna izobraževanja, delo, duhovna popotovanja…predvsem pa še bolj poglobljeno delo na sebi. Vse to še vedno traja :), odkar sva z Markom skupaj, pa se je moje raziskovanje še poglobilo, višječutne zaznave pa okrepile.

Mark:

Kot otrok sem imel težavo, nad katero je klasična medicina dvignila roke. Starši so me vozili do raznih bioenergetikov in radiestezistov, a nobena metoda ni bila učinkovita. Kasneje sem v najstniških letih imel zanimivo izkušnjo, ko sem prišel domov od bioenergetika zaradi vnetih sinusnih votlin. Ugotovil sem, da lahko vzpostavim podoben bioenergijski pretok in dosežem enak učinek zdravljenja. Srečanje z Barbaro me je potem vodilo v spoznavanje metod naravnega zdravljenja, z njo raziskujeva, preizkušava in skupaj napredujeva.

2.       Od kje ideja, da bi se več ukvarjala s tem?

Pravzaprav se je vse odvijalo zelo spontano. Jaz (op Barbara) sem začela z bioterapijo pri sebi in starejšemu sinu, pa na svojih bližnjih… Potem se je krog začel širiti. Oba sva vzljubila tudi refleksoterapijo in pridobila NPK certifikat. Zagotovo je bil največji mejnik na najini poti Marjan Ogorevc – najprej sva znanje dobesedno požirala iz njegovih knjig, na izobraževanju pa je bilo ključno spoznanje, da sva komplementarna partnerja in njegova spodbuda, da zmoreva živeti skupaj, kar je sicer zelo zelo redko. Od tu dalje pa se je vse začelo bliskovito sestavljati. Vse, kar sva zelo močno čutila v sebi, se je ujemalo z djotiš  karto in z readingom  dušnega zapisa. Tako je tiha želja in hrepenenje počasi preraslo v trdno prepričanje, da sva za to poslana in da bova najino življenje posvetila osveščanju ljudi in jim pomagala zopet najti pot do sebe.

3.       Kako in kdaj je prišlo do ideja za odprtje svojega centra?

Najprej sva delala po domovih strank in doma. Poleg redne službe. Ko sva se odločila za drugega otroka, sva vedela, da tako ne bo šlo več. Ali nehava ali pa začneva zares. In tako sva ustanovila podjetje Complementaris, center za naravno zdravljenje. Nekaj časa sva gostovala v večjem centru, ob vseh pomanjkljivostih pa sva vedno bolj hrepenela po svojem kotičku. Tako sva blizu doma v Kranju našla prijeten kotiček in ga preuredila v najin mali center. Center  je zaenkrat majhen, želje in cilji so veliko večji. S paravanom je razdeljen na dva dela – zeleni del je terapevtski, rumeno-oranžen pa namenjen svetovalnemu delu in pogovoru pred in po terapijah. Paravan je odstranljiv, tako da omogoča izvedbo dogodkov v manjših skupinicah.

4.       Ali je bilo težko začeti na novo, pustiti službo… sploh v teh časih, ko je služb vedno manj…

To je bila verjetno najtežja in precej tvegana odločitev. Vendar so se vse stvari postavljale tako, da so jo precej olajšale. Predvsem pa sva midva na prvo mesto postavila najino gorečo željo po uresničevanju najinega poslanstva, saj sva čutila, da je preprosto to to. V prejšnjo službo, ki z najino sedanjo dejavnostjo nima nobene zveze, bi s tem znanjem in sposobnostmi dejansko hodila le po plačo oz. zaradi vsaj navidezne finančne varnosti. Vso energijo, znanje, entuziazem, čas, prihranke sva usmerila v Complementaris. Najtežji je bil preklop v glavi iz cone udobja (plača 10. na računu, regres, bolniška, dopust…) v cono negotovosti, ki jo prinaša samostojno podjetništvo, sploh v prvih letih poslovanja. S tega vidika je težje, sploh v najini storitveni dejavnosti, ki je vezana izključno na naju. Vendar pa so razmere v naši državi trenutno takšne, da »varnosti« pri službi skoraj ni več. Potrebna je iznajdljivost, sposobnost, zaupanje vase in v svoje sanje. Le tako jih lahko uresničimo.

5.       Današnji življenjski ritem je zelo stresen. Čez dan hitimo, zvečer pa pademo utrujeni v posteljo ter si vedno manj vzamemo časa samo zase. Pogosto nas k mirovanju  prisili kakšna bolezen, ko se nam lastno telo upre in zahteva počitek. Kaj svetujeta, priporočata oz. kako lahko vajine terapije pomagata zgoraj opisanemu človeku, da naredi nekaj zase in za svoje zdravje…

Res je žal v veliki večini primerov tako. Dokler gre, kar vlečemo naprej kakor pač znamo. Ko pa nas kakšna bolezen res ustavi, jih je še vedno precej malo tistih, ki to dojamejo kot resno sporočilo: »nekaj ne delaš v skladu s seboj, nekaj moraš korenito spremeniti.» Odstrta sporočila bolezni ali težav vedno prinašajo lekcijo, iz katere se morate nekaj naučiti. Največkrat se učimo odpuščati, sprejemati, zaupati, verjeti vase in se imeti radi. In tako osebnostno rastemo, naše fizično počutje, odnosi se drastično izboljšajo. Bolezen je namreč odraz energijske blokade na telesni ravni in je v največji meri posledica močnih negativnih čustev kot so zamere, jeza, strahovi…

Vse to prihaja iz naših podzavestnih vzorcev. Negativne in travmatične izkušnje, ki smo jih doživeli, pa z našimi obrambnimi mehanizmi poskušamo čim bolj prikriti. In takrat zgubljamo stik s sabo, delamo proti sebi in se sčasoma dobesedno razjemo. Vedno se vprašajmo, katero čustvo nas pravzaprav vodi. Nekdo, ki stalno vpije na svoje domače ali na sodelavce, jim s tem jemlje dostojanstvo in tako pridobiva navidezno moč in strahospoštovanje. V ozadju njegovega vpitja pa je strah – da ne bo sprejet, strah, da ne bo zmogel… Kadar se jezimo na druge, se v bistvu vedno jezimo nase. In se obsojamo, ker smo ali nismo nečesa naredili tako kot smo si zamislili. Ker nas je strah odzivov okolice, ker nas je strah, da ne zmoremo, da nismo dovolj dobri…. To pa je daleč od sprejemanja in ljubezni. Zato pri takšnih ljudeh do konkretne bolezni ni več daleč. Vsem, ki se obrnejo na naju, s pomočjo najinih višječutnih zaznav pomagava odkriti vzroke in prave razloge, ki so jih privedli v takšno stanje. Ko jih spoznajo, ozavestijo in sprejmejo, so na vrsti spremembe. Nekateri delajo drastične in skokovite spremembe, drugi so bolj počasni.

Vsak ima svoj tempo in svojo pot. Terapije pomagajo pri sproščanju travm, pri čiščenju energijskih blokad, pri uravnovešanju energijskega polja, harmonizaciji telesa…. Predvsem pa so dragoceni tisti »a ha« trenutki, ko nekdo res dojame, kako je vse skupaj v njegovem življenju povezano, kaj in kako on sam k temu prispeva. To je tisto pravo izhodišče za nadaljnje premike….Učiva jih, da so sami odgovorni za vse, kar se jim dogaja. To je najtežje sprejeti. Vse, kar se nam dogaja danes, je posledica tega, kar smo kdajkoli rekli, naredili, mislili. In vse, kar delamo in mislimo danes, se bo odvilo v prihodnosti. Pred svojo karmo in zakonom privlačnosti ne moremo ubežati. Lahko pa se soočimo in odločimo, da bo odslej drugače. Vse je stvar odločitve. Stranke spodbujava , da se zopet naučijo slišati sebe, svojo intuicijo, kako se povezati s sabo – z meditacijo, energijskimi vadbami,… kako postaviti sebe na prvo mesto, spremeniti prehrano, razmišljanje, kako se soočati s svojimi čustvi, kako odpustiti, sprejeti, se imeti rad.

6.       Kakšne vrste terapij izvajata v centru?  Kaj je  partnerska terapija in komu jo priporočata?

Vse terapije vodijo nazaj k sebi, k boljšemu spoznavanju in razumevanju sebe, svojih reakcij, odzivov, načina delovanja, vzrokov za nastale težave… in posledično k ozaveščanju, spreminjanju in osebni rasti. Najino delo počasi prerašča klasične terapevtske metode, saj vsa znanja in izkušnje zelo uspešno prepletava. Tako sva zasnovala tudi terapijo Complementaris, ki  vključuje in prepleta znanja s področja bioterapije, tradicionalne kitajske medicine, psihoterapije, refleksoterapije, metamorfne tehnike, zdravilnih zelišč, zdrave prehrane, energijske vadbe in učinkovitih metod samopomoči. Zavedava pa se, da ni vse za vsakogar in za vsako težavo. Zato je prav vsaka stranka pri nas obravnavana celostno in individualno. Skratka, vedno poiščeva kar najbolj optimalen terapevtski program, ki je prilagojen potrebam in željam stranke in ji omogoča želen napredek.

Izvajava tudi bioterapijo, refleksoterapijo, antistress&relax refleksno masažo stopal, metamorfno tehniko in energijske odvezave. Za pare izvajava partnerske terapije, za družine s težavnimi odnosi pa družinsko preobrazbo. Partnerske terapije priporočava vsem parom, ki so ujeti v začaran krog negativnih čustev in izkušenj, medsebojna obsojanja, zamere, jezo, pričakovanja, ljubosumje,… kot tudi vsem, ki želijo svoj odnos pripeljati do recimo temu ozaveščenega partnerstva, kjer se partnerja sprejemata, ljubita, se spoštujeta, zaupata, se razvijata, dopuščata drug drugemu svoj prostor, pa vendar delujeta kot tim. Morda se sliši »obrabljeno« in enostavno, ampak v praksi je vse prej kot tako. Vsak dober partnerski odnos je garanje – na sebi in v odnosu. Gre za ozaveščen odnos, kjer se oba zavedata, da sta drug drugemu le sprožilca podzavestnih vzorcev in da drug ob drugem rasteta … Veliko je takšnih, ki se sprašujejo – ali je to »ta prava« oseba, s katero bom živel/a do konca življenja? To sploh ni najbolj pomembno – včasih smo z nekom za kratko obdobje, z nekom razrešujemo karmične dolgove,..

Prav vsak pa nas uči – o sebi. In če ugotavljate, da se vam enaki dogodki in čustva ponavljajo oz. sprožajo z različnimi partnerji, verjemite – z vašimi partnerji ni nič narobe. Samo vi očitno nečesa ne spregledate. Ko boste ta del ozavestili in spremenili pri sebi, boste to lekcijo osvojili in takšnih izkušenj ne boste več potrebovali. Ali bo to pri desetem ali pri drugem partnerju, pa je odvisno od nas samih. Vsi tisti, ki si tako zelo želijo spremeniti partnerja, morajo najprej spremeniti sebe. Partner nam le prijazno drži ogledalo, v katerega pa se je včasih precej težko pogledati, saj odseva tudi tisti del nas, ki nam ni preveč všeč. Zato se delo v partnerskem odnosu vedno začne pri sebi in nadaljuje pri obeh, če sta dovolj zrela in predana, da se odločita za skupno rast.

7.    Kakšni dogodki se odvijajo v vajinem centru?

Poleg terapevtskega dela ogromno najinega znanja in izkušenj prenašava in širiva naprej. Izvajava delavnice, tečaje, predavanja, namenjena osebni rasti in samozdravljenju. V centru prirejava tematske zdravilne meditacije, tečaje refleksne masaže stopal, tečaje učinkovite pomoči svojim otrokom z uporabo metamorfne tehnike ter individualno in ekskluzivno učenje tibetanskih in energijskih vaj.  Ker so skupinice majhne (6 – 8 udeležencev), je delo zelo intenzivno in lahko se vsakemu bolj posvetiva. Ob večjih dogodkih – predavanjih in delavnicah  pa gostujeva v različnih centrih in predavalnicah po Sloveniji.  Letošnje poletje sva »zakupila« travnik v ljubljanskem parku Tivoli, kjer vodiva energijsko vadbo na prostem, ki počasi privablja vedno več ljudi.

8.       Kaj je vajina posebnost? S čim se razlikujeta od drugih, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo…?

Precej posebna sva v tem, da sva komplementarna partnerja, ki sta poročena in delata skupaj. To naj bi bilo sicer precej redko, saj naj bi komplementarna partnerja lahko živela skupaj šele ko sta na zelo visoki stopnji duhovnega razvoja in se brezpogojno sprejemata – vsak sebe in en drugega. Sicer je vse skupaj izjemno naporno, saj en drugemu zrcalita vse, kar drugemu manjka in sprožata točno tiste podzavestne vzorce, ki jih je potrebno razrešiti. Po teoriji biorgonomije so se vse energije ob velikem poku razdelile na dva dela, kar pomeni, da ima vsak od nas, kot tudi vsako živo bitje, svojo komplementarno energijo. Komplementarna partnerja imata v neposredni bližini en drugega izjemno močno energijsko polje, kar obema omogoča neverjetno hitro ozaveščanje, samozdravljenje in osebno ter duhovno rast. Najina prva skupna leta so bila izjemno burna, polna najglobljih »čistk« in preobrazb. Drug drugemu sva brez prestanka sprožala vse omejujoče podzavestne vzorce, obrambni mehanizmi in z njimi ego pa se je dobesedno sesul. Lahko rečeva, da sva dosegla nivo duhovnega partnerstva, na kar sva zelo ponosna.

To najino izjemno močno skupno energijsko polje sva preizkusila tudi pri terapevtskem delu. Najbolj očitno se pozna pri Complementaris bioterapiji, ki jo izvajava skupaj in kjer tudi stranke zaznajo večji učinek. Ena najina prednost pri izvajanju skupnih terapij je nedvomno ta, da se predvsem pri partnerskih in družinskih terapijah moški veliko lažje odprejo ob obeh in predvsem ob zavedanju, da sva tudi midva par in starša, ki sta šla skozi najbolj dragoceno partnersko in starševsko šolo kar doma J Vse ostalo je teorija! Če tega, kar učiva druge, sama ne bi živela, bi bile najine terapije osiromašene za marsikatero koristno izkušnjo in neprecenljiv nasvet, predvsem pa sva marsikomu zgled, saj sva tudi sama zelo garala, da sva prišla do odnosa, ki ga imava danes.

9.  Sta starša dveh sinov. Ali vajino delo vpliva tudi na odnos z njima. Iz lastnega opažanja lahko povem, da je vaš odnos veliko bolj pristen, sproščen, kot v večini današnjih mladih družin. Smo v težkih časih, ko se vsi borimo za službe in naš vsakdanji kruh in nemalokrat se zgodi, da je eden od staršev, ki je zgubil službo ali v njej ni zadovoljen in mogoče tudi trpi to negativno energijo prenaša popoldne na otroka. Kako pomagati tem staršem? Kako jim dopovedati, da je veliko bolje za celo družino, da se sprehodijo v naravo kot v nakupovalni center? Kaj je vajin recept za vajino srečno in zadovoljno družino?   

Naši družinski odnosi so res neprecenljivi. In seveda, najino delo se začne in nadaljuje doma. Odnose gradimo in negujemo. Vsak dan. Zelo smo povezani, imamo se neskončno radi in komaj čakamo skupne trenutke. Imava to »srečo«, da tako pri sebi kot pri otrocih takoj prepoznava vzorce v ozadju, obrambne mehanizme, ki jih skupaj razrešujemo. Vse, kar učiva, tudi sami živimo. Starejši sin je skorajšnji pubertetnik in ga vse zelo zanima. Kadar se pripravljava na predavanja ali delavnice, zelo »vleče na ušesa« in na svoja vprašanja dobi veliko koristnih pojasnil. Marsikdaj seže tudi sam po kakšni knjigi iz najine bogate knjižne zbirke, preizkusil je tudi vse najine terapije. Včasih sam pride do naju in se »naroči« na kakšno terapijo, ker začuti, da mu tisti trenutek ustreza. Sicer pa že sam veliko ve – o prehrani, zdravilnih čajih, pozna ključne refleksne točke na stopalu in ve kako jih masirati ob kakšni manjši težavi. Razmišlja, opazuje in v svojih reakcijah sam prepoznava čustva iz ozadja in počasi odrašča v zelo ozaveščenega, sproščenega in samozavestnega fanta.  Mlajši dvoletnik pa vse posnema. Najbolj dragocena so naša večerna druženja pred spanjem, ko beremo pravljice-najrajši jih bere starejši bratec, pojemo, se carkljamo in si naredimo kakšno sprostilno masažo stopal. Tudi najmlajši prime stopalo in ponavlja najine gibe 🙂 Ja, bi bilo precej nenavadno, če bi bila prav naša kobila bosa.

Zavedati se je potrebno, da srečna in zdrava družina temelji na srečnem in zdravem partnerskem odnosu. Le ta pa temelji na srečnem in zdravem posamezniku. Instant »recepta« ni, saj moramo vedno začeti pri sebi.  Če sta mati in/ali oče nezadovoljna sama s seboj, če nič ne naredita zase, za svoje dobro počutje, zdravje, za »dušo«, če igrata vlogo žrtve in so za njuno trpljenje »krivi« drugi, je precej iluzorno pričakovati, da bodo odnosi v družini drugačni. Sami smo odgovorni za vse, kar se nam dogaja. In vedno imamo možnost da se spremenimo. Če imamo dober in izpolnjujoč partnerski odnos, smo že bližje cilju. Potrebno pa je ogromno prilagajanja, potrpežljivosti in predvsem zavedanja, da  smo za naše otroke zgled, saj so kot gobice, dobesedno srkajo vsako informacijo, vse posnemajo,… Same besede nimajo tolikšne teže kot naša dejanja. Pri otrocih pa štejejo dejanja. Zato smo jim lahko zelo hvaležni, saj ob njih tudi starši neizmerno rastemo, postajamo bolj dosledni, organizirani, potrpežljivi in predani. Otroci so naši veliki učitelji. Prav to spoznanje morda manjka pri marsikaterih družinah. …

Nasvet? Veliko iskrenosti, pogovorov, druženja, iger, smeha, objemov – otrok naj čuti, da je sprejet, da ga imate radi, da je enakopraven in vreden vaše pozornosti in ljubezni. Ko so otroci majhni, postavite kariero na stranski tir, ni pomembna velika hiša, drag avto ali luksuzne počitnice, pomembno je, da ste ob otroku, kadar vas potrebuje, da ve, da se lahko zanese na vas in da se čuti sprejetega, upoštevanega in ljubljenega. Presenečeni boste, kako malo igrač potrebujejo, če imajo vas in koliko domišljije in kreativnosti vam bodo vzbudili skupni izleti, risanje na kamne, skupno kuhanje ali priprava domačega sladoleda, piškotkov.  Kako radi so v vaši še tako majhni dnevni sobi, če je tam prijetno vzdušje. V svojo sobo se začnejo umikati šele v najstniških letih, pa še takrat te ob pristnem odnosu radi povabijo noter in povprašajo za kakšen zelo konkreten nasvet. Ne razumite napačno, tudi starši moramo poskrbeti za svoje dobro počutje in zadovoljstvo, ambicije. Vendar če smo se odločili za družino, potem se ji posvetimo in predajmo z vsem srcem. Tisti čas, ko smo z družino, bodimo res tam, tudi z mislimi, ki tako rade preskakujejo še k tisoč in enemu opravku. Otroci še prehitro zrasejo in zamujenih trenutkov, s katerimi gradimo medsebojno zaupanje in pripadnost, zlepa ne moremo nadoknaditi.

 http://complementaris.si/

Advertisements
Comments
One Response to “Učitelj pride, ko je učenec pripravljen”
  1. Ribončica says:

    kulll 🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: